Prenajedanje je za mnoge le navada oziroma nezdrava razvada. Mnogokrat družba obsoja ljudi, ki se prenajedajo in velikokrat obstaja prepričanje, da lahko s tem preprosto prenehajo.Vendar če pogledamo globlje, pogosto odkrijemo, da hrana služi kot začasno zdravilo za čustvene rane. Zakaj se to dogaja in kako lahko na to pogledamo skozi drugačno perspektivo?

Ko hrana postane varno zavetje

Začnimo na začetku, pri koreninah – vzorcih, ki jih pridobimo v otroštvu. Če so nas kot otroke tolažili s sladkarijami, ko smo bili žalostni, ali pa je bila hrana edini vir utehe v kaotičnem okolju, se ti vzorci lahko vtisnejo v našo podzavest. Hrana tako postane simbol varnosti in miru.

Velikokrat je hrana pogosto najbolj dostopno “orodje” za spopadanje s stresom, osamljenostjo ali občutkom neprijetne praznine. A za temi trenutki “slabosti” oziroma prenajedanja se skriva nekaj več – telo in um, ki kričita po povezanosti, ljubezni ali rešitvi nepredelane bolečine. 

Travme, ki jih hranimo s hrano

Prenajedanje je pogosto posledica nevidnih ran. Travme, bodisi velike ali majhne, se v telesu shranijo kot napetost ali občutek nerazrešenosti. Ko se počutimo preplavljene, se lahko zgodi, da nam hrana nudi hitro olajšanje. Čeprav to olajšanje ni trajno, je razumljivo, zakaj se tolikokrat zatekamo k temu mehanizmu, saj nas hrana vsaj za trenutek odmakne od bolečine.

Telo je naš zaveznik – vedno išče načine, da preživi in da nam omogoči, da se počutimo bolje, tudi če le za kratek čas. Prenajedanje je njegov način sporočanja, da potrebujemo nekaj več, kot si dovolimo priznati.

Prenajedanje skozi drugačno perspektivo

Namesto da bi se borili proti prenajedanju, lahko poskusimo razumeti, kaj nam hrana želi povedati. Vsakič, ko posežemo po preveliki količini hrane, se vprašajmo:

• Kaj trenutno čutim?
• Po čem v resnici hrepenim – je to ljubezen, mir, povezanost?
• Kaj se trudim utišati ali zapolniti?

Ko začnemo poslušati te odgovore, se odpre pot do globlje preobrazbe. Spoznamo, da hrana ni naš sovražnik, temveč zaveznik, ki nas vodi k razumevanju nas samih.

Kako naprej?

Pot k rešitvi se začne z nežnostjo do sebe. Namesto krivde poskusimo v situacijo vnesti radovednost. Če se v prenajedanju prepoznate, pomislite, kako bi lahko našli podporo – bodisi skozi pogovor, meditacijo, ali delo z notranjimi vzorci.

Na koncu je prenajedanje le opozorilo, da se nekaj v nas želi pozdraviti. Ko se povežemo s tem delom sebe, se pogosto zgodi, da potreba po hrani izgubi svojo moč. Namesto tega pa odkrijemo globok občutek svobode in lahkotnosti.

Takrat se sprememba prehrane in načina življenja zgodita sama od sebe. In samo takrat to ni več neskončna bitka s samim sabo ampak radost življenja, kjer si popoln točno tak kot si – v tem trenutku.