Si kdaj stopil v prostor, poln ljudi, in začutil na sebi blazen pritisk, kot da te vsi opazujejo? Vse se zdi normalno, a v tebi se prebudi val neprijetnosti – od potnih dlani do tiste stiske v prsih in podivjanih misli. Težko je verjeti, da bi drugi sploh opazili tvojo prisotnost, kaj šele razumeli, kaj se dogaja znotraj tebe. Morda si že večkrat zbral pogum in šel med ljudi, a občutek, da nisi zares del te družbe, ostaja. Mogoče, pa si že tam, ko se preprosto ne odpraviš več med ljudi.

Socialna anksioznost ni nekaj, kar bi se dalo preprosto razložiti. Gre za notranji nemir, ki ga drugi ne vidijo, a ti ga čutiš v vsaki interakciji. Tisti tiho ponavljajoči se glasovi v glavi: Kaj bodo rekli? Boš izpadel smešen? Kaj če rečeš kaj neumnega? – so vedno prisotni. Sčasoma začneš dvomiti vase, se umikati iz situacij in graditi okoli sebe zidove, za katere misliš, da te bodo zaščitili.

Ampak, kaj če ti povem, da obstaja način, kako lahko opustiš to nenehno preverjanje samega sebe? Vem, da ne gre za “popravljanje” sebe – kajti ti sam po sebi nisi pokvarjen. Tisto, kar doživljaš, je le posledica prepričanj, ki jih nosiš v sebi. Ta prepričanja te ovirajo in ustvarjajo občutek ločenosti. Ampak pazi, nekje v preteklosti so se te občutki oziroma ta prepirčanja verjetno pojavila kot obrambni mehanizem, ki te je v resnici želel samo zaščititi pred neko bolečino. 

Morda ti bo pomagalo, če začneš preprosto opazovati svoje misli – ne se boriti z njimi, ampak jih poskusi samo za en trenutek sprejeti, kot bi opazoval oblake na nebu. Ko opaziš, da niso nujno resnične, se začne nekaj spreminjati. 

Takšen je tudi moj pristop v napredni pogovorni terapiji – ne gre za prisiljevanje ali nadzor, ampak za postopno prepoznavanje, kaj v resnici ustvarja to napetost.

Pri mnogih ljudeh socialna anksioznost začne izginjati, ko prepoznajo, da njihova vrednost ni odvisna od tega, kako jih drugi vidijo. Vse, kar potrebuješ, že imaš v sebi – samo odkleniti moraš ta prostor.